Formule so enačbe za izvajanje računov z vrednostmi z vašega delovnega lista. Formula se začne z enačajem (=). Naslednja formula na primer pomnoži 2 in 3 in rezultatu prišteje 5.
=5+2*3
Formula lahko vsebuje tudi nekaj od tega: funkcije (funkcija: Vnaprej sestavljena formula, ki sprejme vrednosti, izvede operacijo in vrne vrednosti. Funkcije uporabljajte za poenostavljanje in skrajševanje formul na delovnem listu, še posebej tistih, ki izvajajo dolge ali zapletene izračune.), sklice, operatorje (operator: Znak ali simbol, s katerim je določena vrsta izračuna, ki naj bo izveden v izrazu. Na voljo so matematični, logični, referenčni in primerjalni operatorji.) in konstante (konstanta: Vrednost, ki ni izračunana in se torej ne spreminja. Primer: 210 in besedilo »Zaslužki v četrtletju« sta konstanti. Izraz ali vrednost, ki je rezultat izraza, ni konstanta.).

Deli formule

Funkcije: Funkcija PI() poda vrednosti števila pi: 3,142...

Sklici: A2 poda vrednost celice A2.

Konstante: Številke ali besedilne vrednost, vnesene neposredno v formulo, na primer 2.

Operatorji: Operator ^ (strešica) potencira število na določeno potenco, operator * (zvezdica) pa števila množi.
V tem članku
Uporaba konstant v formulah
Konstanta je vrednost, ki ni izračunana. Na primer datum 10/9/2008, število 210 in besedilo "Četrtletni dobiček" so konstante. Izraz ali vrednost, izračunana z izrazom, ni konstanta. Če v formulah raje uporabljate konstantne vrednosti kot pa sklice na celice (na primer = 30 + 70 + 110), se bodo rezultati spremenili samo, če boste sami spremenili formulo.
Na vrh strani
Uporaba računskih operatorjev v formulah
Operatorji določajo vrsto operacije, ki jo želite izvesti z elementi formule. Obstaja privzeti vrstni red po katerem poteka računanje, vendar ga lahko spremenite z uporabo oklepajev.
Vrste operatorjev
Obstajajo štiri različne vrste računskih operatorjev: aritmetični operatorji, operatorji primerjave, besedilni operatorji spajanja in operatorji sklicev.
Aritmetični operatorji
Za izvajanje osnovnih matematičnih operacij, kot je npr. seštevanje, odštevanje ali množenje, sestavljanje številskih vrednosti in ustvarjanje številskih rezultatov, uporabljajte naslednje aritmetične operatorje.
| Aritmetični operator | Pomen | Primer |
| + (znak plus) | Seštevanje | 3+3 |
| – (znak minus) | Odštevanje Negativni predznak | 3–1 –1 |
| * (zvezdica) | Množenje | 3*3 |
| / (poševnica naprej) | Deljenje | 3/3 |
| % (znak za odstotke) | Odstotek | 20% |
| ^ (strešica) | Potenciranje | 3^2 |
Operatorji primerjave
Z naslednjimi operatorji lahko primerjate dve vrednosti.
| Operator primerjave | Pomen | Primer |
| = (enačaj) | Enako
| A1=B1 |
| > (znak večji od) |
Večji od | A1>B1 |
| < (znak manjši od) | Manjši od | A1<B1 |
| >= (znak večji ali enak) | Večji kot ali enak
| A1>=B1 |
| <= (znak manjši od ali enak) | Manjši kot ali enak | A1<=B1 |
| <> (neenačaj) | Ni enako |
<> |
Pri uporabi teh operatorjev je rezultat logična vrednost TRUE ali FALSE.
Besedilni operator spajanja
Uporabljajte znak (&) za združevanje ali spajanje enega ali več besedilnih nizov, s čimer izdelate en kos besedila.
| Besedilni operator | Pomen | Primer |
| & (ampersand) | Povezuje ali združuje dve vrednosti, da bi ustvaril eno samo neprekinjeno besedilno vrednost. | "Severni"&"veter" |
Operatorji sklicev
Sestavljajo obsege celic za računske operacije, z naslednjimi operatorji.
| Operator sklicev | Pomen | Primer |
| : (dvopičje) | Operator obsega, ki ustvari en sklic na vse celice med obema začetnima sklicema, vključno z le-tema | B5:B15 |
| ; (podpičje) | Operator unije, ki sestavi več sklicev v en sklic | SUM(B5:B15;D5:D15) |
|
(presledek) | Presečni operator, ki ustvari en sklic na celice, ki je skupen dvema sklicema | B7:D7 C6:C8 |
Vrstni red izvajanja operacij v formulah
V nekaterih primerih lahko vrstni red izvajanj računskih operacij vpliva na izračunano vrednost formule, zato je pomembno, da razumete kako določite vrstni red in kako ga spremenite, da dobite želeni rezultat.
Vrstni red računanja
Formule računajo vrednosti po določenem vrstnem redu. V Microsoft Excelu se formula vedno prične z znakom za enačaj (=). Ta pove Excelu, da naslednji znaki določajo formulo. Za znakom za enačaj so elementi, ki bodo izračunani (operandi) in so ločeni z računskimi operatorji. Excel računa formule od leve proti desni, glede na določen vrstni red vsakega operatorja v formuli.
Vrstni red, v katerem si sledijo operatorji
Če v eno formulo vključite več operatorjev, Microsoft Excel izvaja operacije po vrstnem redu, ki je prikazan v spodnji tabeli. Če formula vsebuje enakovredne operatorje – če npr. vsebuje tako operator množenja kot operator deljenja – Excel preračunava operatorje od leve proti desni.
| Operator | Opis |
| : (dvopičje) (presledek) ; (podpičje)
| Operatorji sklicev |
| – | Negacija (kot pri –1) |
| % | Odstotek |
| ^ | Potenciranje |
| * in / | Množenje in deljenje |
| + in – | Seštevanje in odštevanje |
| & | Združi dva niza besedila (povezava) |
= <
> <= >= <> | Primerjalni operatorji |
Uporaba oklepajev
Če želite spremeniti vrstni red preračunavanja, postavite del formule, ki naj se najprej izračuna, v oklepaje. Naslednja formula na primer izračuna vrednost 11, ker Excel izračuna množenje pred seštevanjem. Formula zmnoži 2 in 3 in nato rezultatu doda 5.
=5+2*3
Če pa z oklepaji spremenite sintakso formule, Excel najprej sešteje 5 in 2 ter nato rezultat pomnoži s 3, kar privede do rezultata 21.
=(5+2)*3
V naslednjem primeru Excel, zaradi oklepajev okrog prvega dela formule, najprej izračuna B4+25 in nato rezultat deli z vsoto vrednosti v celicah D5, E5 in F5.
=(B4+25)/SUM(D5:F5
Na vrh strani
Uporaba funkcij in ugnezdenih funkcij v formulah
Funkcije so vnaprej določene formule za izvajanje izračunov z uporabo določenih vrednosti, imenovanih argumenti, v posebnem vrstnem redu ali strukturi. Funkcije lahko uporabite, če želite izvesti enostavne ali zapletene izračune.
Sintaksa funkcij
Naslednji primer uporabe funkcije ROUND, ki zaokroži število v celici A10, prikazuje sintakso funkcije.

Struktura funkcije

Struktura. Struktura funkcije se začne z enačajem (=), ki mu sledi ime funkcije, oklepaj, argumenti funkcije, ki so med seboj ločeni s podpičji, in zaklepaj.

Ime funkcije. Za seznam razpoložljivih funkcij kliknite celico in pritisnite SHIFT+F3.

Argumenti. Argumenti so lahko številke, besedilo, logične vrednosti, kot sta TRUE ali FALSE,
matrike (matrica: Uporablja se za sestavljanje formul, ki dajo večje število rezultatov in imajo na skupini argumentov, ki so razvrščeni v vrstice in stolpce. Matrični obseg ima splošno formulo; matrična konstanta je skupina konstant, ki se uporablja kot argument.), vrednosti napak, kot je #N/V, ali
sklici na celice (sklic na celico: Koordinate celice na delovnem listu. Primer: sklic na celico, ki je na presečišču med stolpcem B in 3. vrstico je B3.). Argument, ki ga določite, mora zagotoviti veljavno vrednost za ta argument. Argumenti so lahko tudi
konstante (konstanta: Vrednost, ki ni izračunana in se torej ne spreminja. Primer: 210 in besedilo »Zaslužki v četrtletju« sta konstanti. Izraz ali vrednost, ki je rezultat izraza, ni konstanta.), formule ali druge funkcije.

Opis argumentov. Opis s sintakso in argumenti se prikaže, ko vnašate formulo. Na primer, vnesite =ROUND( in prikazal se bo opis. Opisi se prikažejo samo za vgrajene funkcije.
Vnašanje funkcij
Ko ustvarite formulo, ki vsebuje funkcijo, vam pogovorno okno Vstavi funkcijo pomaga pri vnosu funkcij delovnega zvezka. Ko vnesete funkcijo v formulo, vam pogovorno okno Vstavi funkcijo prikaže ime funkcije, vsakega od argumentov, opis funkcije in argumentov, trenutni rezultat funkcije in trenutni rezultat celotne formule.
Za lažje ustvarjanje in urejanje formul, ter da zmanjšate možnost tipkarskih in sintaktičnih napak, uporabite funkcijo za samodokončanje formul. Ko vnesete = (enačaj) in začetne črke ali prikazni sprožilec, spodaj program Microsoft Office Excel prikaže dinamični spustni seznam z veljavnimi funkcijami, argumenti in imeni, ki se skladajo s črkami sprožilca. Zatem lahko vnesete element iz spustnega seznama v formulo.
Ugnezdene funkcije
V določenih primerih boste morda morali uporabiti funkcijo kot enega od argumentov (argument: Vrednosti, ki jih uporablja funkcija za izvajanje operacij ali izračunov. Vrste argumentov so odvisne od funkcije. Med argumente, ki se pogosto uporabljajo v funkcijah, sodijo števila, besedilo, sklici na celice in imena.) za drugo funkcijo. V prikazani formuli je ugnezdena funkcija AVERAGE, ki primerja rezultat z vrednostjo 50.


Funkciji AVERAGE in SUM sta ugnezdeni v funkciji IF.
Veljavni rezultati Če se ugnezdena funkcija uporablja kot argument, mora vrniti isto vrsto vrednosti, kot jo uporablja argument. Če argument na primer vrne vrednost TRUE ali FALSE, mora tudi ugnezdena funkcija vrniti vrednost TRUE ali FALSE. Če se to ne zgodi, Microsoft Excel prikaže vrednost napake #VREDN!.
Omejitve ravni gnezdenja Formula lahko vsebuje do sedem ugnezdenih ravni funkcij. Če je funkcija B uporabljena kot argument funkcije A, je funkcija B funkcija druge ravni. Funkcija AVERAGE in funkcija SUM na sliki 1 sta na primer obe funkciji druge ravni, saj sta argumenta funkcije IF. Funkcija, ugnezdena v funkcijo AVERAGE, bi bila funkcija tretje ravni in tako naprej.
Na vrh strani
Uporaba sklicev v formulah
Sklic določa celico ali obseg celic na delovnem listu in kaže Microsoft Excelu, kje iskati vrednosti ali podatke, ki jih želite uporabiti v formuli. S sklici lahko podatke, ki so v različnih delih delovnega lista, uporabite v eni formuli ali pa uporabite vrednost ene celice v več formulah. Prav tako se lahko sklicujete na celice na drugih listih istega delovnega zvezka in na druge delovne zvezke. Sklici na celice v drugih delovnih zvezkih se imenujejo povezave ali zunanji sklici (zunanji sklic: Sklic na celico ali obseg na listu v drugem Excelovem delovnem zvezku ali sklic na določeno ime v drugem delovnem zvezku.)
Slog sklicevanja A1
Privzeti slog sklicevanja Po privzetih nastavitvah, Excel uporablja slog sklicevanja A1, ki se na stolpce sklicuje s črkami (A do XFD, skupaj 16.384 stolpcev) in na vrstice z številkami (1 do 1.048.576). Te črke in številke so imenovane naslovi vrstic in stolpcev. Če se želite sklicevati na celico, vnesite črko stolpca, ki ji sledi številka vrstice. B2 se sklicuje na primer na celico v presečišču stolpca B in vrstice 2.
| Sklicevanje na |
Uporabite |
| Celico v stolpcu A in vrstici 10 | A10 |
| Obseg celic v stolpcu A in vrsticah od 10 do 20 |
A10:A20 |
| Obseg celic v vrstici 15 in stolpcih od B do E | B15:E15 |
| Vse celice v vrstici 5 |
5:5 |
| Vse celice v vrsticah od 5 do 10 | 5:10 |
| Vse celice v stolpcu H | H:H |
| Vse celice v stolpcih od H do J | H:J |
| Obseg celic v stolpcih od A do E in vrsticah od 10 do 20 | A10:E20 |
Sklicevanje na drug delovni list V naslednjem primeru izračuna funkcija AVERAGE povprečno vrednost za obseg B1:B10 na delovnem listu imenovanem Marketing v istem delovnem zvezku.

Sklicevanje na obseg celic na drugem delovnem listu v istem delovnem zvezku

Sklicevanje na delovni list z imenom Marketing

Sklicevanje na obseg celic med B1 in B10,
vključno

Ločevanje sklica na delovni list in sklica na obseg celic
Razlika med absolutnimi, relativnimi in mešanimi sklici
Relativni sklici
Relativen sklic v formuli, kot je A1, temelji na relativnem položaju celice, ki vsebuje formulo in celico, na katero se sklic nanaša. Če se mesto celice, ki vsebuje formulo, spremeni, se spremeni tudi sklic. Če formulo prekopirate ali zapolnite prek vrstic ali prek stolpcev, se sklic samodejno prilagodi. Nove formule privzeto uporabljajo relativni sklic. Če na primer prekopirate ali zapolnite relativen sklic celice B2 v B3, se samodejno prilagodi iz =A1 v =A2.

Prekopirana formula z relativnim sklicem
Absolutni sklici Absoluten sklic na celico v formuli, kot je $A$1, se vedno sklicuje na celico na določenem mestu. Če se mesto celice, ki vsebuje formulo, spremeni, absoluten sklic ostane nespremenjen. Če formulo prekopirate ali zapolnite prek vrstic ali prek stolpcev, se absolutni sklic ne prilagodi. Nove formule privzeto uporabljajo relativni sklic in jih boste morda morali preklopiti na absoluten sklic. Če na primer prekopirate ali zapolnite absolutni sklic celice B2 v B3, ostane v obeh celicah nespremenjen =$A$1.

Prekopirana formula z absolutnim sklicem
Mešani sklici Mešani sklic vsebuje ali absoluten stolpec in relativno vrstico ali absolutno vrstico in relativen stolpec. Sklic na absoluten stolpec jemlje oblike $A1, $B1 itd. Sklic na absolutno vrstico jemlje oblike A$1, B$1 itd. Če se položaj celice, ki vsebuje formulo, spremeni, se relativni sklic spremeni, medtem ko se absolutni sklic ne. Če formulo prekopirate ali zapolnite prek vrstic in prek stolpcev, se relativni sklic samodejno prilagodi, absolutni pa ne. Če na primer prekopirate ali zapolnite mešani sklic iz celice A2 v B3, se prilagodi iz =A$1 v =B$1.

Prekopirana formula z mešanim sklicem
3D slog sklicevanja
Preprosto sklicevanje na več delovnih listov> Če želite analizirati podatke v isti celici ali obsegu celic na več delovnih listih znotraj delovnega zvezka, uporabite 3D sklic. 3D sklic vključuje sklic celice ali obsega, pred katerim je zapisan obseg imen delovnih listov. Excel uporablja katere koli delovne liste, shranjene med začetnim in končnim imenom sklica. =SUM(List2:List13!B5) na primer sešteje vse vrednosti v celici B5 na vseh delovnih listih med in na List 2 in List 13.
- 3D sklice lahko uporabljate za sklicevanje na celice na drugih delovnih listih, za določanje imen in za ustvarjanje formul z uporabo naslednjih funkcij: SUM, AVERAGE, AVERAGEA, COUNT, COUNTA, MAX, MAXA, MIN, MINA, PRODUCT, STDEV, STDEVA, STDEVP, STDEVPA, VAR, VARA, VARP in VARPA.
- 3D sklicev ne morete uporabljati v matričnih formulah (matrična formula: Formula, ki izvede večje število izračunov na eni ali več množicah vrednosti in vrne enega ali več rezultatov. Matrične formule so postavljene med zavite oklepaje { } in se vnašajo s pritiskom tipk CTRL+SHIFT+ENTER.).
- 3D sklicev ne morete uporabljati z operatorjem (operator: Znak ali simbol, s katerim je določena vrsta izračuna, ki naj bo izveden v izrazu. Na voljo so matematični, logični, referenčni in primerjalni operatorji.) preseka (presledek) ali v formulah, v katerih nastopa implicitni presek (implicitni presek: Sklic na obseg celic, namesto na eno celico, ki ga Excel izračuna kot eno celico. Če celica C10 vsebuje formulo =B5:B15*5, Excel pomnoži vrednost v celici B10 s 5, ker sta celici B10 in C10 v isti vrstici.).
Kaj se zgodi, ko premikate, kopirate, vstavljate ali brišete delovne liste Naslednji primeri pojasnjujejo, kaj se zgodi, ko premikate, kopirate, vstavljate ali brišete delovne liste, ki so vključeni v 3D sklic. V primerih je uporabljena formula za seštevanje celic od A2 do A5 na delovnih listih od List2 do List6 [=VSOTA(List2: List6!A2:A5)].
- Vstavljanje ali kopiranje Če vstavite liste ali jih kopirate med List2 in List6 (končni meji izbora v tem primeru), Microsoft Excel vključi vse vrednosti v celicah od A2 do A5 na dodane liste v izračun.
- Brisanje Če izbrišete liste med List2 in List6, Excel odstrani njihove vrednosti iz izračuna.
- Premikanje Če premaknete liste, ki so v obsegu listov od List2 do List6, na mesto, ki ni v obsegu sklica, Excel odstrani njihove vrednosti iz izračuna.
- Premikanje končne točke Če premaknete List2 ali List6 na drugo mesto v delovnem zvezku, Excel prilagodi izračun tako, da bo upošteval nov obseg listov med njima.
- Brisanje končne točke Če izbrišete List2 ali List6, Excel prilagodi izračun novemu obsegu listov.
Slog sklicevanja R1C1
Prav tako lahko uporabljate slog sklicevanja, kjer so na delovnem listu oštevilčene tako vrstice kot stolpci. Slog sklicevanja R1C1 je uporaben za računanje postavitve vrstice in stolpca v makrih (makro: Dejanje ali niz dejanj za avtomatiziranje opravil. Napisati jih je mogoče v programskem jeziku Visual Basic for Applications.). V slogu R1C1, pokaže Excel mesto celice z črko »R«, ki ji sledi številka vrstice in črka »C«, ki ji sledi vrstica stolpca.
Kadar snemate makro, Excel posname nekatere ukaze z uporabo R1C1 sloga sklicevanja. Če na primer snemate ukaz kot je klik gumba Samodejna vsota, ki vstavi formulo, ki sešteje obseg celic, Excel posname formulo z uporabo sklicev sloga R1C1 in ne sloga A1.
Slog sklicevanja R1C1 lahko vklopite ali izklopite tako, da potrdite ali počistite polje Slog sklicevanja R1C1, ki je na voljo prek gumba »Microsoft Office«
, v pogovornem oknu Excelove možnosti, pod zvrstjo Formule v razdelku Delo s formulami.
Na vrh strani
Uporaba imen v formulah
Ustvarite lahko definirana imena (ime: Beseda ali niz znakov, ki predstavlja celico, obseg celic, formulo ali konstantno vrednost. Na težko razumljive obsege, na primer Prodaja!C20:C30 se sklicujte z lahko razumljivimi imeni, na primer Izdelki.), ki predstavljajo celice, obseg celic, formule, konstantne (konstanta: Vrednost, ki ni izračunana in se torej ne spreminja. Primer: 210 in besedilo »Zaslužki v četrtletju« sta konstanti. Izraz ali vrednost, ki je rezultat izraza, ni konstanta.) vrednosti, ali Excelove tabele. Ime je pomenska okrajšava, ki omogoči, da lažje razumete namen sklica na celico (sklic na celico: Koordinate celice na delovnem listu. Primer: sklic na celico, ki je na presečišču med stolpcem B in 3. vrstico je B3.), konstante (konstanta: Vrednost, ki ni izračunana. Primer: 210 in besedilo »Zaslužki v četrtletju« sta konstanti. Izraz ali vrednost, ki je rezultat izraza, ni konstanta.), formule (formula: Zaporedje vrednosti, sklicev na celice, imen, funkcij ali operatorjev v celici, ki skupaj ustvarijo novo vrednost. Na začetku formule vedno stoji enačaj.), ali tabele (tabela: Zbirka podatkov o določeni temi, ki je shranjena v zapisih (vrstice) in poljih (stolpci).), kar je na prvi pogled težko ugotoviti. Naslednje informacije prikazujejo pogoste primere imen, in način kako povečajo jasnost in olajšajo razumevanje.
| Vrsta primera | Primer brez imena | Primer z imenom |
|---|
| Sklic | =SUM(C20:C30) | =SUM(ProdajaPrvegaČetrtletja) |
| Konstanta | =PRODUCT(A5,8.3) | =PRODUCT(Cena,DavekOdProdaje) |
| Formula | =SUM(VLOOKUP(A1;B1:F20;5;FALSE); —G5) | =SUM(ŠteviloIzdelkov_Skladišče;—Naročena_Kol) |
| Tabela | C4:G36 | =NajvišjaProdaja06 |
Vrste imen
Obstaja več vrst imen, ki jih lahko ustvarite in uporabite
Definirano ime Ime, ki predstavlja celico, obseg celic, formulo ali konstantno vrednost. Ustvarite lahko lastno definirano ime, in včasih Excel sam ustvari definirano ime namesto vas, na primer, ko določite območje tiskanja.
Ime tabele Ime Excelove tabele, ki je zbirka podatkov o določenem predmetu, ki so shranjeni v zapisih (vrsticah) in poljih (stolpcih). Excel ustvari privzeto ime Excelove tabele "Tabela1", "Tabela2", in tako naprej, vsakič ko vstavite Excelovo tabelo, vendar lahko ime spremenite, ki je bolj pomensko. Če želite več informacij o Excelovih tabelah, si oglejte Uporaba sestavljenih sklicev v Excelovih tabelah.
Ustvarjanje in vnašanje imen
Ime ustvarite tako, da uporabite:
- Polje z imenom v vnosni vrstici Ta način je najprimernejši za ustvarjanje imena na ravni delovnega zvezka za izbrani obseg.
- Ustvarjanje imena iz izbire Imena lahko preprosto ustvarite iz obstoječih oznak vrstic in stolpcev, tako da uporabite izbrane celice v delovnem listu.
- Pogovorno okno Novo ime Ta način je najprimernejši, ko potrebujete več prilagodljivosti pri ustvarjanju imen, na primer ko določate obseg na ravni lokalnega delovnega lista ali ustvarjate opombo imena.
Opomba Imena privzeto uporabljajo absolutno sklicevanje (absolutni sklic na celico: Točen naslov celice v formuli ne glede na mesto celice, ki vsebuje formulo. Absolutni sklic na celico zapišemo v obliki $A$1.).
Ime lahko vnesete tako, da:
- Ga vtipkate Vnašanje imena, na primer, kot argument formule.
- Uporabite funkcijo Samodokončanje formul Uporabite spustni seznam Samodokončanje formul, kjer so veljavna imena samodejno našteta.
- Ga izberete iz ukaza Uporabi v formulah Izberite določeno ime iz seznama, ki je na voljo v ukazu Uporabi v formulah v skupini Določena imena na kartici Formula.
Če želite več informacij si oglejte Uporaba imen za pojasnitev formul.
Na vrh strani
Uporaba matričnih formul in matričnih konstant
Matrična formula lahko izvede večje število izračunov istočasno in nato vrne en sam rezultat ali več rezultatov. Matrične formule se izvajajo nad enim ali več nabori vrednosti, ki jih imenujemo matrične konstante. Vse matrične konstante morajo imeti enako število vrstic in stolpcev. Matrične formule ustvarite enako kot druge, razen da za vnos formule pritisnete CTRL+SHIFT+ENTER. Nekatere vgrajene funkcije so matrične formule, in jih je potrebno vnesti kot matrice, da dobite pravilne rezultate.
Matrične konstante lahko uporabite namesto sklica, ko nočete vnašati vsake konstante v svojo celico na delovnem listu.
Uporaba matrične formule za izračun enega in več rezultatov
Ko vnašate matrično formulo (matrična formula: Formula, ki izvede večje število izračunov na eni ali več množicah vrednosti in vrne enega ali več rezultatov. Matrične formule so postavljene med zavite oklepaje { } in se vnašajo s pritiskom tipk CTRL+SHIFT+ENTER.), Microsoft Excel samodejno postavi formulo med { } (zavita oklepaja).
Izračun posameznega rezultata Ta vrsta matrične formule lahko poenostavi model delovnega lista, ko namesto več različnih formul uporabite eno matrično formulo.
Ta primer izračuna skupno vrednost matrike cen delnic in obveznic brez uporabe vrstice celic za izračun in prikaz posameznih vrednosti delnic.

Matrična formula, ki poda en rezultat
Ko vnesete formulo ={SUM(B2:D2*B3:D3)} kot matrično formulo, ta zmnoži Delež in Cena za vsako delnico in potem sešteje rezultate teh izračunov.
Izračun več rezultatov
Nekatere funkcije delovnih listov vrnejo matriko vrednosti ali pa potrebujejo matriko vrednosti kot argument. Za izračun več rezultatov z matrično formulo morate vnesti matriko v obseg celic, ki ima enako število vrstic in stolpcev kot argumenti matrike.
Primer: glede na podan niz treh prodajnih zneskov (v stolpcu B) za niz treh mesecev (v stolpcu A) funkcija TREND izračuna linearne vrednosti prodajnih zneskov. Če želite, da se bodo prikazali vsi rezultati formule, jo morate vnesti v tri celice v stolpcu C (C1:C3).

Matrična formula, ki poda več rezultatov
Ko vnesete formulo =TREND(B1:B3;A1:A3) kot matrično formulo, poda tri ločene rezultate (22196, 17079 in 11962), ki temeljijo na treh obsegih prodaje in treh mesecih.
Uporaba matričnih konstant
V navadno formulo lahko vnesete sklic na celico, ki vsebuje vrednost, ali pa vnesete vrednost, ki jo imenujemo konstanta (konstanta: Vrednost, ki ni izračunana in se torej ne spreminja. Primer: 210 in besedilo »Zaslužki v četrtletju« sta konstanti. Izraz ali vrednost, ki je rezultat izraza, ni konstanta.). Podobno lahko vnesete v matrično formulo sklic na matriko ali pa vnesete matriko vrednosti, ki so v celicah, ki jih imenujemo matrične konstante. Matrične formule sprejmejo konstante enako kot nematrične formule, vendar morate vnesti matrične konstante v določeni obliki zapisa.
Matrične konstante lahko vsebujejo števila, besedilo, logični vrednosti (TRUE ali FALSE) ali vrednosti napak, na primer #N/V. Različne vrste vrednosti so lahko v isti matrični konstanti, na primer {1\3\4;TRUE\FALSE\TRUE}. Števila v matričnih konstantah so lahko v celoštevilski, decimalni ali znanstveni obliki. Besedilo mora biti navedeno v dvojnih narekovajih, na primer "Torek".
Matrične konstante ne morejo vsebovati sklicev na celice, stolpcev ali vrstic neenakih dolžin, formul, posebnih znakov $ (znak za dolar), oklepajev ali % (znak za odstotek).
Ko oblikujete matrične konstante, se prepričajte da boste:
- Jih vnesli med zavite oklepaje ( { } ).
Vrednosti v različnih stolpcih ločili s poševnico nazaj (\). Tako na primer za predstavitev vrednosti 10, 20, 30 in 40 vnesite {10\20\30\40}. Taka matrična konstanta je matrika velikosti 1 krat 4 in je enakovredna sklicu na obseg razsežnosti 1 vrstica krat 4 stolpci.
- Vrednosti v različnih vrsticah ločili s podpičjem). Tako na primer za predstavitev vrednosti 10, 20, 30 in 40 v eni vrstici ter 50, 60, 70 in 80 v vrstici, ki je takoj pod njo, vnesite matrično konstanto 2 krat 4: {10\20\30\40;50\60\70\80}.
Na vrh strani